ERASMUS STORY: FRANKFURT

“A ONDA JA JOJ KAŽEM…”

Ko sem prvič obiskala Frankfurt se mi ni niti malo sanjalo, da bom nekaj let kasneje, ob pol šestih zjutraj, po več kot deseturni nočni vožnji na avtobusu, sedela v McDonaldsu na glavni železniški postaji, pila ekstra neokusno, močno predrago kavo ter tako začenjala svojo študentsko izmenjavo.

2016-03-18 18.42.46

Rahlo tečna zaradi pomanjkanja spanca, saj sem večino noči na avtobusu preklepetala s sopotnikom, ki je resda izgledal kot navijač Crvene Zvijezde in bi se mu v drugačnem scenariju izognila v širokem loku, a se je na koncu izkazal za zelo prijaznega in razgledanega (z dobrim okusom za staro Yugo muziko) ter naveličana svojega težkega rdečega kovčka, ki je iz minute v minuto postajal še težji, sem čakala na naslednji bus, ki me bo dostavil na mojo končno destinacijo. Frankfurt in jaz si tudi v drugo nisva postala nič bolj všeč. In iskreno, niti v tretjo ne. Takrat sem si ogledala umetniško inštalacijo Luminale, ki pa se mi ni zdela nič posebnega. Isti večer sem prvič poskusila tudi tradicionalen flam, in ja, ugotovili ste, tudi ta me je razočaral.

A kmalu je Frankfurt, dobro uro oddaljen od Marburga postal odličen kraj za pobeg, ko sem se naveličala tiste romantičnosti, pocukranosti Marburga in dejstva, da je taaaakooo majhen, da v enem dnevu srečaš iste ljudi (ki ti za nameček niso niti malo všeč) na ulici, v trgovini, na avtobusu, dejansko v-s-e-p-o-v-s-o-d.

Mesto ob reki Majni je bilo ustanovljeno že v času Rimljanov, zahvaljajoč nebotičnikom pa je velikokrat poimenovano tudi Mainhattan, je največje mesto v deželi Hessen in peto največje v Nemčiji.

Ima devet nebotičnikov večjih od 150 metrov, med katerimi je tudi najvišji nebotičnik v Evropi, Stolp Comerzbank. Frankfurt živi od sejmarstva, denarništva in transporta ter ni ravno tipično turistično mesto, a ima kar nekaj čudovitih zgodovinskih lokacij, ki jih je potrebno obiskati, ko smo enkrat v Frankfurtu. Od ikoničnih, pol-lesenih hišk v starem središču mesta, ki so upodobljene na vsaki razglednici iz Frankfurta ter cerkve sv. Pavla, ki je zgodovinski nemški spomenik, Goethejeve rojstne hiše, botaničnega vrta Palmengarten in živalskega vrta, vse do mostu s prečudovitim razgledom na nebotičnike v daljavi in ladjice, ki lenobno križarijo po Majni.

Dobra četrtina vseh prebivalcev je mednarodnih, zato ni čudno, da sem tisto večer, ko sem se vračala iz Luminale ujela delček pogovora “ … a onda ja joj kažem …”, kar so postale prve domače besede, ki sem jih slišala v Nemčiji.

Že mogoče, da ima bogato zgodovino, a zame je nekako postal to kul mednarodno mesto, ki nikoli ne spi in nenehno prehiteva čas. Visoki nebotičniki, ki jih opaziš, ko se uzreš v nebo in polne ulice poslovnežev, ki v sivih oblekah, živčno prehitevajo redke grupe turistov in se med kajenjem pregovarjajo po telefonu, so zame postali simbol mesta, kjer še zrak diši po novih priložnostih, ambicioznosti in denarju. In ko končno uspeš in imaš slednjega dovolj, ti mesto ponudi tudi kraj, kjer ga lahko zapraviš po mili volji. Nakupovalna promenada Zeil, z obeh strani obdana s trgovinami je bila kraj, kjer sem jaz spoznala, da se ti ob pogledu na Guccijevo torbico, ki leži na tleh v času kaotične razprodaje in po kateri se brezbrižno sprehajajo nakupovalci, lahko zlomi srce.

Frankfurt od mene nikoli ne bo pridobil naziva najljubše mesto, a zaenkrat poseduje naziv edino mesto kjer mi ni uspelo pogruntati podzemne in sem zato raje hodila peš.

2016-03-18 18.11.17

 

Leave a Reply