ERASMUS ZGODBA: BERLIN

“NAJBOLJŠE DÖNNERJE V NEMČIJI IMA MUSTAFA”

Ne vem, mogoče sem samo jaz, a Berlin bo zame vedno takšen, kot ga prikažejo v filmu posnetem po knjigi Mi, otroci s postaje ZOO.

Pri osemnajstih sem se po naključju znašla v Berlinu. Gimnazija, ki sem jo takrat ravno zaključila je uvedla nagradno ekskurzijo in jaz sem bila med tistimi srečneži, ki so jih strpali na avtobus in poslali na izlet v Berlin. Takrat sem se, zahvaljajoč svojemu znanju nemškega jezika pri iskanju pošnega urada (potrebovala sem znamke, da bi lahko poslala razglednice) namesto na pošti znašla na podzemni. Berlin se mi je pri osemnajstih zdel kul. Nevarno kul. Oh, kako sem si takrat želela živeti v Berlinu.

Tudi šest let kasneje sem se v Berlinu znašla po čistem naključju. Slovensko-ameriška naveza se je odločila preizkusiti trditev našega ameriškega erasmus kolega, ki je tačas živel v Berlinu in zraven linguističnih raziskav opravljal predvsem kulinarične. “Najboljše dönnerje v Nemčiji ima Mustafa.”

Flixbusova karta do Berlina me je stala 8€, postelja v ∞ posteljni sobi v hostlu zaradi pozne rezervacije čez 20€/noč, dejstvo, da je bil to moj zadnji prosti vikend pred izpitnim obdobjem pa je bilo neprecenljivo.

Berlin ima vse. Je trendi. Je multikulturen. Ima ogroooooomno zgodovine. Tudi takšne, ki se je Berlinčani neradi spominjajo. V Berlinu ti preprosto ne more biti dolgčas. Tudi ko si (tako kot sem si jaz), že drugič, tretjič ali celo milijontič ogleduješ berlinske znamenitosti. Nekatere so preprosto muss. Brandenburška vrata in sedež parlamenta, Checkpoint Charlie in 2711 betonskih blokov, kot spomin žrtvam holokavsta, slavni televizijski stolp na Aleksandrovem trgu in za ljubitelje umetnosti Muzejski otok. Zlajnano, a vedno se nekaj najde.

A vse to je seveda zasenčil glavni dogodek, obisk placa, kjer najdeš najboljši dönner v Nemčiji. Četudi smo se na kraju dogodka znašli sred dneva, saj nas je lovljenje po muzejih in potapljanje v zbirke, ki so prikazovale življenje v Vzhodnem Berlinu močno zlakotilo nas je pričakala vrsta ljudi, in vse je kazalo, da nas od našega kosila loči še vsaj tričetrt ure. Svojo kulinarično raziskavo smo nato tekom vikenda razširili še na plac, kjer imajo (po mnenju američana!) ekstra dobre burgerje in na plac kjer najdeš najboljši sladoled v Berlinu.

Med vse te kulinarične podvige, ki jih nismo niti prav fotoovekovečili, ker smo bili preveč lačni, sem uspela strpati še dve stvari. Meni najljubšo znamenitost, spominsko cerkev carja Viljema oziroma Der Hohle Zahn (votli zob), kot imenujejo razvalino zvonika cerkve, ki je bila med bombnim napadom v drugi svetovni vojni uničena. Zraven najdemo tudi novo cerkev, ki je bila zgrajena po vojni in se arhitekturno ne bi mogla bolj razlikovati.

In East Side Gallery, največjo galerijo na prostem in resnični spomenik svobodi. Ko je 9. novembra 1989 padel berlinski zid, sestavljen iz 45tistoč betonskih plošč, vsaka težka dve toni in pol, so odsek ob reki Spree umetniki z vsega sveta poslikali s 105 slikami. Vzelo nam je več kot uro in pol, da smo prehodili dober kilometer ob zidu, saj smo se nenehno ustavljali ob poslikavah, ki ti dajo misliti. Najbolj znana med njimi je verjetno poslikava socialističnega poljuba med Leonidom Brezhnejevem in Erichom Honeckrom z napisom “Moj Bog, pomagaj mi preživeti to smrtonosno ljubezen”.

Zid, ki še dandanes deli mnenja ljudi se je tekom let spreminjal, zahvaljajoč eroziji, vandalizmu in preprosto zobu časa. Nekateri so menja, da bi moral popolnoma izginiti, saj bodo le tako za vedno izginili vsi predsodki in bosta vzhovni in zahodni Berlin končno združena. Drugi so proti temu in tudi proti renovacijam, češ, da je nemogoče ponoviti čustva, ki so jih doživljali umetniki pri prvem slikanju. Dilema je večna, Gabi Dolff-Bonekämper, nemška umetnosta zgodovinarka pa ob tem pravi: “Če hočemo pustiti zid nedotaknjen bodo originalne poslikave kmalu popolnoma izginile. Če hočemo ohraniti poslikave, jih moramo obnoviti. Če pa hočemo, da je galerija živa umetniška reflekcija našega časa, stari originali morajo biti prekriti z novimi originali.”

Ima Mustafa torej najboljši dönner v Berlinu? Je Burgermeister res najboljši majster za burgerje? Pa Hokey Pokey sladoled na Stargarder Strasse? Ne vem, mogoče. Zame je dönner še vedno kebab, in burger je pač burger, včasih dober, včasih ne, njegov okus pa je odvisen tudi od tega s kom in kje ga poješ, posebna začimba na burgerju pa je tudi  zadnji prosti vikend pred izpitnim obdobjem.

 

Leave a Reply