ERASMUS ZGODBA: BONN

“ŠKOTKA JE NASTALA TAKO, DA JE EDEN IZMED SLOVENCEV PREVEČ ZAPRAVLJAL, ZATO SO GA IZGNALI NA LADJO IN ON JE PRISTAL NA ŠKOTSKEM”

Nenačrtovani enodnevni izleti so tekom moje izmenjave postali nekaj vsakdanjega. Neomejena možnost uporabe javnega prevoza po deželi Hessen in nizke cene avtobusnega prevoznika Flixbus so me vedno znova premamile. Tako sem se neko pomladno nedeljo znašla v Bonnu, v nemški deželi Severno Porenje-Vestfalija, z glavnim namenom, da se sprehodim po ulici, kjer cvetijo češnje.

Bonn ob reki Ren, je eno izmed najstarejših nemških mest, ustanovljeno v času Rimljanov. Med letoma 1949 do 1990 je bilo tudi sedež nemške vlade in glavno mesto Zahodnje Nemčije. Danes ima nekaj več kot 300 tisoč prebivalcev, med katerimi je najbolj slaven še vedno Ludwig von Beethoven.

Hitro se je izkazalo, da naša slovensko-rusko-jordanska skupinica ni bila edina, ki je tisto nedeljo načrtovala sprehod po drevoredu češenj, ki jim kar ni in ni bilo videti konca, saj se je gneča večala iz minute v minuto.

Ker smo imele na razpolago samo nekaj ur, smo se odločile, da ogled Bonna omejimo le na njegovo staro mestno jedro. Tako smo nedaleč od tržnice naletele na Beethovnovo rojstno hišo, kjer se danes nahaja muzej o njegovem življenju in delu, kateri s svojo bogato zbirko zagotovo navduši tudi največje poznavalce tega skladatelja. Po dobri dveuri dolgem raziskovanju Beethovnovega življenja in poslušanju njegovih najbolj znanih skladb ter zgodb za njimi smo se, rahlo naveličane klasične glasbe in poglabljanja znanja, ki smo ga pridobile v osnovni šoli pri pouku glasbe (opomba sebi: del njegove Devete simfonije je evropska himna!) odpravile na kosilo v eno izmed mnogih simpatično urejenih restavracij v neposredni bližini stare mestne hiše zgrajene v rokoko slogu.

Od tam smo skočile še do bazilike sv. Martina oziroma do bonnskega Münstra, eno najstarejših nemških cerkva, ki se nahaja na Münsterplatzu, blizu Beethovnovega spomenika.

Preostanek dneva smo se izgubljale na bolšem trgu, med stojnicami, ki so se šibili pod starimi knjigami in grafonomskimi ploščami ter v prikupnih butičnih trgovinicah in knjigarnah, kjer sem našla tudi našega enega in edinega filozofa Slavoja Žižka in v misli se mi je prikladla tista njegova: “Škotka je nastala tako, da je eden izmed Slovencev preveč zapravljal, zato so ga izgnali na ladjo in on je pristal na Škotskem.”

Naš dan smo končale rahlo nenavadno, s pohajkovanjem po starem bonskem pokopališču, ustanovljenam davnega leta 1715. Call me crazy, a stara pokopališča me že od nekdaj privlačijo. Njihova mistirioznost, ročno izklesani spomeniki, ki mejijo že na umetniška dela in skrivajo tisoč in eno življenjsko zgodbo, o kateri se naši mednarodni skupinici tisto pozno nedeljsko popoldne ni niti malo sanjalo.

2016-04-17 15.14.14

12

Leave a Reply