ERASMUS ZGODBA: KOBLENZ

“ICH SPRECHE DEUTSCH SEHR SCHLECHT!!!”

Po petih mesecih v Nemčiji in izletih v bližnjo in daljno okolico med vikendi, včasih pa tudi namesto predavanj, je prišel še zadnji izlet, preden se moji erasmus prijatelji odpravijo bolj kot ne proti domu, jaz pa na svoj prvi ever solo trip na Dansko, za katerega sploh nisem vedela, če ga bom preživela.

Naš cilj tisto nedeljo je bil Koblenz v deželi Rhineland-Palatinate, mesto ob sotočju Rena in Mozele, ki nima dosti več kot 100 tisoč prebivalcev. Ker je, kot večino mojih dni v Nemčiji, tudi tokrat deževalo, smo se najprej ustavile v gradu Stolzenfels, v simpatični beli sladkorni kocki, ki kraljuje na levem bregu reke Ren. Prepričana sem, da do gradu obstaja boljša pot, a me smo po sestopu z avtobusa izbrale najbližjo gozdno potko in po dobrih tridesetih minutah prebijanja skozi podrast smo v zadnjem trenutku prispele na voden ogled gradu, pri katerem so mene, glede na izgled, razvrstili v nemško govorečo skupino. Močno v dvomih, da je bil to kompliment sem si s sramežljivim “Leider nicht. Und ich spreche Deutsch sehr schlecht!!!” nazadnje le izborila mesto v angleško govoreči skupini.

Zagotovo si nisem zapomnila, kdo vse so bili lastniki gradu skozi zgodovino, me pa je najbolj navdušil podatek, da je oprema originalna. In tudi razgled z gradu na reko je bil kljub megli in rahlemu dežju, čudovit, ravno prav mračen za tisto nedeljsko popoldan. Daleč najlepši pa so bili grajski vrtovi. Obiskala sem že malo morje gradov, palač in vil po Evropi in lahko rečem, da so se vrtovi gradu Stolzenfels uvrstili na častno drugo mesto, takoj za vrtove Villa d’este v bližini Rima in celo pred vrtove slavnega Versailles.

Preostala nam je še glavna znamenitost mesta, do katere bi se lahko spustile z najdaljšo žičnico v Nemčiji, a se nismo, ker je to luksuz, katerega si erasmus študentje pač ne moremo privoščiti. Zato smo se s pešačenjem in z uporabo javnega avtobusa prebile nazaj do mesta, vse do znanega Deutsches Eck oziroma do točke, kjer se srečata reka Ren in reka Mozela. Tam se od leta 1897 bohoti tudi ogromen kip Williama Prvega, prvega nemškega cesarja, mimo pa mirno plujejo takšne in drugačne ladje in ladjice.

Tako smo si nekaj urah ogledale vse glavne znamenitosti tega malega simpatičnega mesteca, nato pa se za nameček še malo zamudile v muzeju s sodobno umetnostjo Deutschherrenhaus, ter se na poti nazaj proti železniški ob eni bolj zanimivih fontan, kar sem jih kdaj videla, popolnoma premočene naklepetale do onemoglosti.

2016-06-03 13.40.35

 

2016-06-03 13.42.18

Leave a Reply