ERASMUS ZGODBA: KOPENHAGEN #2

“SE VIDIVA NASLEDNJIČ V BRATISLAVI!”

Potem ko mi nadve prijazna španska receptorka v hostlu opiše svoj nedavni izlet v glavno mesto moje države, Bratislavo, jaz pa ji nič manj navdušeno odvrnem, da se še more vrniti v glavno mesto moje države, Bratislavo, se podam na ulice Kopenhagna. Sama ostaneva, samo jaz in Kopenhagen, pet dni in niti ene same samcate duše, ki bi z menoj potovala, se kregala kam iti, kaj si ogledati, ali kje jesti.

Vso mesto mi leži na dlani, jaz se pa najprej odpravim do morja. Na urbani plaži, obdana z danskim narodom, ki je v povprečju vsaj 15 centimetrov višji od mene in vsaj dva odtenka svetlejši, naredim okviren načrt za moje prvo solo potovanje.

Hitro črtam obisk Tivolija, najstarejšega zabaviščnega parka na svetu, ker te zadeve nekako niso zame. Namesto tega v plan uvrstim obisk švedskega mesta Mälmo s katerim je Kopenhagen povezan preko mostu Oresund. Vožnja z vlakom preko mostu je bila sama po sebi avantura, dejstvo, da sem prvič v življenju namočila noge v baltsko morje pa črešnja na torti.

V naslednjih nekaj dnevih tako bolj ali manj sama spoznavam Kopenhagen in pri tem ugotovim, da je slavna Mala morska deklica, resnično majhna, celo tako majhna, da je v prvem poskusu sploh nisem našla, Nyhavn pa najlepši zjutraj okoli šeste ure, ko ga še ne preplavijo trume turistov z nevarnimi selfisticki.

Zahvaljajoč Christianu Andersenu so pravljice na vsakem koraku in vsak kip ima svojo zgodbo. Najbolj izmed vseh mestnih legend me presune tista o Agnete in Morskem dečku. Bronasto skulpturo morskega dečka in njegovih šestih sinov, ki čakajo, da se Agnete vrne domov, je lahko spregledati. Delo danske umetnice Suste Bonnen iz leta 1992, se nahaja pod vodo zraven mostu Hojbro in je zagotovo ena izmed bolj nenavadnih in rahlo strašljivih umetnin, kar sem jih kdaj videla.

Urejen in discipliniran danski narod ima meni nič, tebi nič sredi svoje prestolnice komuno, samooklicano avtonomno območje, ki je veliko večji primerek ljubljanske Metelkove. Nekdanje vojaške barake so leta 1971 postale dom hipijem in ljubiteljem marihuane. Uporabo slednje na območju Christianie so danske oblasti sicer prepovedale leta 2004, torej je bil vonj, ki sem ga na dan obiska zaznala v zraku zgolj moje domišljanje. Na žalost je bila ravno Christiania kraj, kjer sem prvič na potovanju doživela nadlegovanje in edinkrat obžalovala, da potujem sama.

Teh nekaj dni na Danskem je minilo kot bi trenil. Jaz pa sem spoznala, da je Danska resnično, resnično ravna, Copenhagen pa drag, moderen in večino časa prijazen.

Sedaj se strinjam s tistim klišejskim stavkom, ki prav: “Vsakdo bi moral vsaj enkrat v življenju potovati sam.”

“Se vidiva naslednjič v Bratislavi,” sem še pomahala španski receptorki in se po petih dneh na danskem odpravila nazaj proti Nemčiji. Nekje takrat me je moja potovalna sreča zapustila in moj let proti Kölnu je bil prestavljen trikrat, da sem na koncu le za las ujela zadnji vlak za deželo Hessen.

DSCI0388

DSCI0372

DSCI0364

DSCI0490

 

PIN IT!

COPENHAGEN#2

Leave a Reply