ERASMUS ZGODBA: MARBURG #1

“MORALA BI IZBRATI LIZBONO”

Bilo je na začetku marca 2016, nekaj dni po mojem prihodu v Marburg, ko sem stala v Menzi, študentski stavbi in skozi okno zrla proti gradu nad mestom. Zunaj je lilo kot iz škafa in tako je bilo že od dneva, ko sem se nastanila in začela svojo Erasmus izmenjavo. “Morala bi izbrati Lizbono” je bil verjetno stavek, ki sem ga največkrat izgovorila. Lizbona je bila namreč moja druga izbira, a je prevladalo dejstvo, da hočem izboljšati svoje znanje nemškega jezika in ga spraviti na top-level. Minuta tišine za moj optimizem.

Na prijavnici sem zadnji trenutek prečrtala Düsseldorf in napisala Marburg an der Lahn. Iz slovenskega Maribora v nemški Maribor. Patetično.

Gre za majhno, srednjeveško mesto, slabih 100 kilometrov oddaljeno od Frankfurta, kjer vsi živijo in dihajo za slavno univerzo Philipps. Nahaja se v srcu nemške zvezne dežele Hessen, dolgo časa pa je bilo tudi njeno upravno središče. Dobrih 70 tisoč prebivalcev je nagnetenih ob vznožju hriba na katerem se šopiri grad iz enajstega stoletja in staro središče mesta  Oberstadt. Verjemite mi, ko vam rečem, da se je tam čas ustavil. Neglede na to, kolikokrat sem se odpravila na grad ali na kavo na trg pri mestni hiši, vedno sem imela občutek, da sem odpotovala par stoletij v preteklost.

Pri vseh podatkih, ki sem jih bila deležna preden sem se odpravila na izmenjavo, so mi nekako zamolčali dejstvo, da v Marburgu vedno dežuje. Saj se hitro navadiš, da imaš dežnik vedno s sabo, ampak saj veste, ko ima hudič mlade, jih ima več. Včasih to pač pomeni, da ko se na tečen ponedeljek končno zmotiviraš in odideš na ekstra dolgočasno predavanje nekega čudnega predmeta, ki je za nameček še v nemškem jeziku in na izpitu katerega boš zagotovo padel, se sončno vreme v pičlih desetih minutah, koliko je potrebno, da se z avtobusom pripelješ od CWH do Gutenbergstrasse spremeni iz čistega sončka v pošten naliv. “Morala bi izbrati Lizbono”, jaz pa sem seveda brez dežnika. Nekako mi še uspe priti v avlo stavbe, kjer popolno premočena sama pri sebi spoznam, da mi ta predmet očitno ni namenjen, zato se zasukam na petah in se odpravim nazaj proti domu. Ko stopim na ulico se Marburg že kopa v soncu, zato namesto domov zavijem levo proti Rudolphsplatzu, vse do Lahntreppen, kjer zagotovo najdem kakega sotrpina za ponedeljkovo kafetkanje.

In želja po Lizboni je pozabljena.

IMG-20160820-WA0005

20160406_140059

Leave a Reply