ERASMUS ZGODBA: MARBURG #3

“SEM JE TOREJ PRIŠEL UMRET SOCIALIZEM”

Četudi sem na prijavnici obkljukala možnost, da mi namestitev zagotovi marburška mednarodna pisarna, sem šele ob koncu prvega dne orientacijskega programa izvedela, kje točno v Marburgu bo moje mesto pod soncem. In koliko bom mesečno plačevala za ta luksuz. Na beli kuverti v kateri se je skrival ključ do moje sobe je pisalo Christin-Wolff-Haus, Friedrich-Ebert-Strasse 111 in izraz sočutja na obrazu mojega nemškega tutorja, mi je vnaprej povedal, da očitno nisem imela sreče pri določitvi nastanitve.

Prva misel, ki se mi je porodila, ko sem izstopila iz kombija in prvič zagledala stavbo v kateri sem nameravala prebiti naslednjih pet mesecev (ki sem jih kasneje celo raztegnila za par tednov) je bila “sem je torej prišel umret socializem”. Kuhinja v prvem nadstropja v zloglasne stavbe ena kompleksa CWH je bila slaba šala. Dejstvo, da sem za ušivo sobico plačevala okoli dvesto evrov na mesec in je bila to najcenejša namestitev v celotnem mestu, pa je bilo boleče.

Christian Wolff je bil nemški filozof, ki je Marburški univerzi veliko pomenil,  meni je bil bolj pomemben črno-beli, predebel štirinožni Christian, ki je lenobno ležal na oranžni sofi v predverju, in mi je vsake toliko dovolil, da sem dobila svojo dozo mačje ljubezni.

Šalo na stran, v mestu kot je Marburg, kjer je vse podrejeno študentom in univerzi je zelo težko najti poceni nastanitev. Od treh lokacij je CWH najcenejša, a dosti bolj oddaljena kot najbolj priljubljen Studentendorf. Obstaja še Wehrda, za katero je znano, da je na koncu sveta. Nastanitev v privatnem stanovanju v Oberstadtu, ki bi si ga delila še s tremi drugimi študenti, bi me stala slabih 400 evrov na mesec, zatorej sem to idejo hitro opustila in se sprijaznila, da bom na CWH pač obsojena.

Tako je soba 126, brez interneta, z nadvse grdimi zavesami, a čudovitim razgledom na krošnje dreves pred stavbo, z nekaj popravki hitro postala čisto moja. Mogoče celo toliko moja, da je nekje na podboju vrat za vedno vrezan moj nadimek. Kuhinja je postala kraj kjer sem dnevno srečevala nove obraze, saj varnostniki stavbe niso obstajali in omejitve gibanja ni bilo. Hitro mi je prišlo v kri, da pred zabavami organiziranimi v pubu, ki se je nahajal v prtličju, poskrijem vso tisto hrano, ki bi lahko bila všeč nepovabljenim lačnim alkoholiziranim gostom.

CWH je imel ogromno napak in zagotovo bi si zaslužil vsaj obisk požarne inšpekcije, a mi je zaradi ljudi, ki so živeli tam zlezel pod kožo. Še vedno se spomnim večera, ko se je ob mojem vzdihu olajšanja, da smo končno z izleta, na katerem je šlo vse narobe, kolegica presenečeno obrnila k meni: “Girl! You just called Christian Wolff Haus home!”

2016-04-28 09.19.40

Leave a Reply